Tempo življenja je res hiter in včasih se v vseh obveznostih izgubimo. To je čas, ko moramo to prepoznati pravi čas in odreagirati. Sam sem prišel v obdobje, ko nisem vedel, kako naprej. Čisto vse se mi je zdelo brez pomena. Ker še nikoli nisem tako čutil, sem bil resnično presenečen. Nisem vedel, kako naj se izvlečem iz teh občutkov. Skozi so me spremljali. Spoznal sem, da je osebna rast tista, kjer sem bil trenutno. Vedel sem, da ne smem tako premišljevati in da moram naprej. 

Bil sem vedno nasmejan in poln energije. Sedaj pa sem komaj preživel dan. Vsak dan sem komaj opravil svojo službo, po službi pa šel vedno takoj domov spat. Nekaj časa sem v tem užival, potem pa sem videl, da to ne vodi nikamor. Moral sem narediti korenito spremembo in moja osebna rast se je začela. Začel sem raziskovati pri sebi, kaj si želim, v čem uživam, kaj je tisto s čim bi se rad ukvarjal. To je bilo zame čisto nekaj novega. Nikoli se nisem znal postaviti na prvo mesto. Sedaj pa sem si rekel: “Zdaj ali pa nikoli.#

Moja osebna rast je bila nepričakovana

Nisem človek, ki rad stopi iz cone udobja, a tokrat sem moral, če sem hotel poskrbeti zase. Najlažje je bilo, ko sem zjutraj šel v službo in po službi domov spat. To res ni bilo prav nič napornega. Težje pa je bilo, ko sem se zavedal, da potrebujem družbo, hobi, šport, ker drugače bom postal preveč zamorjen. Šlo je počasi. Ko sem moral začeti v službi spraševati, kje se kaj dogaja, je to zame bilo precej naporno. Ko sem moral poklicati mojega prijatelja in ga jaz povabiti na kavo, je to bil velik napredek. Kajti vedno so me drugi vabili na kavo. Vse to so bila dejanja iz moje cone udobja in moja osebna rast, da sem danes spet nasmejan. 

 …